Ker mi je bilo dolgčas, ko sem čakal enega novinarja in sem mal brskal po oglasih, sem našel moped, enak, kot sem ga kupil z mojim prvim denarjem, ki sem ga zaslužil z dvomesečnim sestavljanjem varovalk na ETI d.o.o Izlake, takrat še ELEKTROELEMENT Izlake, ko sem bil star 16 let, enak model , enak letnik, enaka barva.
Slike res naredijo svoje.
Kaj moram, nisem se mogel upreti, pokličem in evo mene, prestavim novinarja iz petka na nedeljo in Via po moped.
Po poti se garmin mal izgubi in potem nekak najdem gor v tistih hribih kmetijo in lastnika. Mal gledam tisto sirotinjo, pa me zvije.(res zjeb... do konca, čist drugačen kot na slikah)
Potem me povabi v vinsko klet, da ne hodim zastonj tolk daleč, na tanov mošt, mal na pokušino in seveda, ko malo probavam tega pa onega... pa debata... nič, kupim par litrov mošta, vsaj nekaj.
Potem majster zalaufa moded, da ga bo pospravil in kar naenkrat; ej, kam pa kam, tale moped gre z menoj, mal še zaglihama z ceno in naložim.
Ves vesel z polnim avtom domov, mimo grede se še ustavim v Celju, nabavim nasproti vojašnice v Bike center (al nekaj takega) za pol mopeda stvari, ki manjkajo na mopedu in vesel kot radio proti domu. Seveda se prijateljem pohvalim z nakupom vina in mopedom.
Beseda da besedo , hvala hvalo in vina tam okol polnoč zmanjka.
No v soboto dopoldne pa streznitev, ko mal gledam to sirotinjo in se sprašujem, če sem normalen.
Zdaj je kar je, moped je doma, bo pa mal veselja čez zimo.
Stran pa res na bomo metal. 
Nauk te zgodbe je: Ko se odločiš, da ne boš kupil NE HODI v vinsko klet, k greš po avto ali moped na oddaljeno kmetijo.
kej bi jamru, pluneš v roke, zdaj je tehnično brezhiben, enkrat še balanco, pa sprednjo okroglo luč, pa bo. Papirji urejen, tko da spomlad registriram.