Moje ime je Blaž in sem nov na forumu, čeprav ga spremljam že kar nekaj časa in cedim sline
Doma sem v Nedelici v Prekmurju, po duši pa sem alfist, nebi pa se branil nobenega lepega oldija in jih tudi vse cenim. Moja ljubezen do Alf se je začela, ko sem naredil izpit in prvič sedel za volan očetove 33ke. Do takrat se mi ni zdela nič posebnega, čeprav je bila pri hiši takrat že dobrih 8 let. Ko pa sem prvič sedel v nizek, športen sedež pred relativno velik trikraki volan in z zasukom ključa obudil fantastično zveneč alfin boxer, sem bil zaljubljen. Od takrat sem si lastil že 156SW, 166 in GT, ki je tudi moj trenutni daily driver. Nobena od njih pa ni "zrajcala" mojih občutkov tako kot dobra stara 33... Zato sem se jo odločil obdržati... Za vedno 
Tu bom predstavil zgodbo svoje male Alfice.Bilo je septembra 1997, oče je že dober mesec nazaj prodal našo Zastavo 128 in mrzlično iskal nek novejši nadomestek. Zapičil se je v Fiata Tipa in jih kar nekaj že tudi sprobal, ampak noben ni ravno odgovarjal izšolanemu mehaniku. Je pa naletel na enega lepega, ohranjenega v nulo, zadnji sedeži so bili še v polivinilu pri Avtoservisu Lajter v Dobrovniku. Takoj se je ogrel za njega, ampak avto so lastniku ocenili malo prenizko, zato ga ni več hotel dati noter. Oče se je razočaran odločil oditi domov... Pot ga je zanesla mimo avtomobilov, ki so se prodajali, bili ravnokar na servisu, prišli na servis... Med njimi je stala majhna črna Alfa 33 1.5IE letnika 1993, ohranjena v nulo, črna barva se je bleščala v jesenskem soncu. "Majster ka ta Alfa je na servisu?" vpraša oče serviserja. "Ne, je glih prišla noter, zato še nima cene. Je pa lastnik glih vzel novo 146." Oče še nikoli ni vozil alfe, slišal je samo razne mite o veliki žeji po benzinu in olju
In seveda o neštetih okvarah in težavah te italijanske nekoč tako prestižne znamke. Mami avto sploh ni bil všeč, oče jo je skoraj moral poriniti v avtu, da se je zapeljala z njim. Sam sem sedel na lepe sive zadnje sedeže in prva stvar, ki sem jo opazil, so bile smešno oblikovane kljuke na vratih. Smešne seveda, ker sem bil navajen pravih "kljuk" iz 128 In smo šli na vožnjo... Ko smo prišli nazaj, je bil oče tako prevzet, da sta z g. Lajterjem še isti dan sklenila dogovor. Avto za naš žep tistega časa ni bil poceni... Oba z mamo sta vzela nekajletni kredit, ampak meni takrat to ni bilo važno... Spomnim se, da sem pogledal števec na dan, ko smo jo prišli iskat. Prevoženih je imela natančno 29 515 km. Oče je skrbel za njo kot svoj največji zaklad, ni bilo tedna, ko je nebi ljubeče opral, včasih tudi 2x na teden, če je le bila malo umazana
S sošolcem sva ga zajebavala, da naj pazi, da barve ne odlušči, tako je bila zloščena vedno.
In tako je začetno navdušenje nad Alfo skopnelo, vmes sem končal osnovno šolo in začel obiskovati gimnazijo, avto je pridno nabiral kilometre, včasih smo tudi po 4x letno šli z njo na Primorsko. Večjih okvar ni bilo nikoli, dvakrat je edino ponagajala ziherunga, ki drži prestavno ročico in vzvod menjalnika, kar je precej pogost pojav pri 33kah.
In tako je prišel oktober 2005, ko sem naredil izpit in se v trenutku zaljubil v ta majhen športen (vsaj za tiste čase
) avto. Takrat je na števcu kazalo že dobrih 182 tisoč km. Oče mi je sprva ni dal v roke z lahkim srcem, ker je vedel, da sem po duši... divjak In najbolj zato, ker je takrat bil to naš edini avto. Aprila naslednje leto pa sta si nabavila starša Fiata Punta, tako da je 33ka prešla v samo mojo uporabo. Vedno sem lepo skrbel za njo, ampak gonil sem jo skoraj vedno do blokade 
Tistega leta smo se tudi preselili iz Turnišča v Nedelico, jeseni pa sem odšel v Ljubljano na študij. Tako je avto naslednji 2 leti bolj ali manj sameval, razen med vikendih, ko sem ji vedno spuščal dušo 
In tako se mi je avgusta 2008 maščevala
Potrebna je bila menjava motorja... Pri 208 tistoč je zaribala odmična gred in dročnik. Ampak ni bilo hudega, ker sem pred tem nabavil še eno 33ko za dele. Zato smo se jaz, oče in stric (super duper mehanik) vrgli na swap 
Ker mi je puščala tudi servo letev, smo hkrati menjali tudi to. Dobiti pa jo je bil hudičev problem, saj so redke 33ke imele servo in sem jo našel komaj po 3 tednih iskanja. Konec dober, vse dobro
Motor, ki pa je romal v avto, je imel prevoženih dobrih 110 tisoč km, tako da je imel še dosti življenja v sebi Hkrati sem zamenjal tudi oranžne smernike za bele in kupil še meglenke, da je avto malo bolje zgledal 
Jeseni 2009 se ji je pridružila tudi mlajša sestrica
Februarja 2010 sem jo skoraj zvrnil na streho, ko sem konkretno pridivjal v krožnega pri nadvozu čez avtocesto in z obrabljenimi zimskimi gumami pri nezanemarljivi hitrosti odletel čez robnike in proti jezercu za zbiranje meteornih voda pri uvozu na AC
za slab meter sem tudi zgrešil velikansko tablo. Posledice so bile na srečo majhne - zanič guma in felga, buška v sprednjem mostu in malo zamaknjen stabilizator na srečo sem avto čez noč popravil, da oče ni nič posumil Registracija mi je potekla 24. junija 2010, točno 100 let po ustanovitvi družbe A.L.F.A. in odločil sem se, da avta ne bom več registriral, ker sem se že takrat odločil, da ga nekega dne obnovim. Sledovi let in 234 300 kilometrov divjanja so se že lepo poznali in nisem je hotel dokončno uničiti, zato sem se jo odločil "upokojiti". Alfo sem odjavil, jo izpraznil, zamenjal gume, jo lepo očistil in skrbno spravil. Ko sva se z očetom odpeljala z njo na zadnjo pot do sosednje vasi in nazaj, da sva sčistila bremze po pranju, noben ni spregovoril besede... In ne bom tajil, imel sem konkreten cmok v grlu...
Nato je moj daily driver postala 156SW 2.0 TS. Avto je bil res super, ampak 33ka je imela še vedno posebno mesto v mojem srcu
Tu in tam sem jo vžgal in zapeljal kak kilometer ali 2, da si je malo pretegnila noge
Nato sem 156 zamenjal za 166
In nato je prišla prostorska stiska, zato je morala 33ka romati v "pajto"
Poleti 2012 sem se pa dokončno odločil, da zalaufam obnovo moje ljubljene 33ke, ki mi je niti luksuzna 166 ni mogla nadomestiti... Avto sem dal nazaj v garažo in ga začel počasi razstavljati.
Nato je prišel čas odhoda k kleparju in ličarju
Nato je prišel avto za par dni domov, da sem pobarval in nekoliko uredil motorni prostor in par malenkosti pred barvanjem, Alfica pa je dobila tudi originalen zadnji spojler
Nato je odšla na barvanje...
Veselje, ko sem dobil nazaj brezmadežno, sijočo črno Alfico je bilo nepopisno
Nadaljevanje sledi... Upam, da koga zanima majhna Alfica in moji načrti z njo
